Kino, ki je preveč videl: Od Ljubljanskega dvora skozi Slogo do Kinodvora

Kinodvor se je nekoč imenoval Sloga. In bil je fenomen, otok sredi Ljubljane, Jugoslavije, sredi socializma, ker je vrtel erotične filme. Po 2. svetovni vojni so se za slovensko dušo tepli sovjetski in holivudski filmi, toda Sloga je nekaj let kasneje, ko je v njej vse rekorde zrušil danski Kozel v raju, napovedala, da bo Slovence v prihodnost odpeljal seks, kar pa je bilo jasno že davno prej, tako rekoč na začetku, v dvajsetih letih, v dobi nemega filma, ko je Sloga – tedaj še Ljubljanski dvor – zavrtela množico filmov s pikantnimi, izzivalnimi, poltenimi, skoraj pornografskimi naslovi: Zakonolom, Amor v avtu, Kariera dražestne Ossi, Nevesta brez moža, Njegova nepoznana ženica, Propala žena, Žena in greh, Deklice, katerih se ne poroči, Strastna žena, Pariška klinika ljubavi, Žena za vsakega, Žrtev pohote, Sužnje ljubavi, Žena za 24 ur, Grešne strasti, V krempljih prostitucije, Žene velikih strasti. To je bila preroška najava stvari, ki so prihajale. Kina, ki bi bil specializiran za seksualne vsebine, Jugoslavija tedaj ni poznala. Sloga je bila tako pred časom in pred socializmom. Dokumentarec Kino, ki je preveč videl je mali poklon kinu, ki je preveč videl in vedel, jemal vid in omogočal pogled, kinu, ki je hotel iti do konca in ki je potem do konca tudi šel. Scenarij Marcel Štefančič, režiser Igor Pediček.