Kdo se boji slovenščine?: Teorija in praksa

Tradicionalen pouk književnosti je arhivski pouk, ki več ne pride v poštev,” pravi literarna zgodovinarka, prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ, ki poudarja, da je potrebno mladim literaturo približati na sodoben način: “Lahko je impro liga, lahko je rap, lahko je tudi sinhronizacija … nikakor pa ne smemo preskočiti branja!” Pesnik, pisatelj in eden začetnikov impro lige, ANDREJ ROZMAN ROZA pa nadaljuje: “Bistvo jezika je, da se razumemo. Pomembno je, da je jezik jasen in izrazen. Če je nekaj slovnično pravilno še ni nujno, da je tudi jezikovno pravilno.” V dokumentarnem filmu smo se zato podali iskat presečišča med teorijo in prakso. Mladi Improligaši oz. Šilaši (ŠILA je šolska impro liga) se skozi zabavno in sproščeno ustvarjalnost srečujejo z različnimi zvrstmi jezika – od zborne do pogovorne in narečne slovenščine, predvsem pa se učijo rabe jezika v kontekstu jasnega izražanja idej in misli. Eno zgodnejših zabavnih srečanj z bogastvom slovenskega jezika so tudi sinhronizirane risanke. Režiser in igralec JERNEJ KUNTNER pri sinhonizaciji družinskih kino risank prisega na pestrost karakterjev pri čemer rad posega po slovenskih narečjih in slengu, risanke na TV SLO pa nagovarjajo naše najmlajše zato režiserka NINA MILČINSKI in igralka MAŠA DERGANC k njihovi sinhronizaciji pristopata z veliko odgovornostjo do slovenskega jezika - ŽIV ŽAV risanke otroke jezikovno vzgajajo. Osnovnošolca MAKS in BENI obožujeta kakovostno sinhronizirane risanke – tako tiste na velikem platnu kot ŽIV ŽAV na TV SLO. Ob tem Maks poudarja, kako pomembno je, da najprej osvojimo znanje pravilne rabe slovenščine, da bi se kasneje lahko sproščeno igrali z jezikom.