Bod eden - bodi Jean Vodaine
Vladimir Kavčič ali Jean Vodaine je bil francoski pesnik slovenskega rodu, nosilec francoskega odlikovanja Viteza umetnosti in literature. Ko je bil Vladimir Kavčič star tri leta, se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz v francoski pokrajini Lotaringiji, kjer se je šolal. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal poklic. Izdal je več kot deset pesniških zbirk, njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na na njihovo razvrednotenje v sodobni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij. Urejal, tiskal in izdajal je književne časopise in evropski časopis za pesništvo. Publikacije je izdeloval sam v svoji tiskarni, jih bogato opremil in tipografsko izredno domišljeno dodelal. Bil je dober prijatelj Vena Pilona, s katerim sta leta 1968 izdala (Orakelj slikarjev v Parizu. Veno Pilon je za revijo Dire prevedel pesmi šestnajstih slovenskih pesnikov; zbirko prevodov je Jean Vodaine izdal leta 1971 pod naslovom Rdeči nageljni za Pariz. Leta 1969 je Jean Vodaine prvič obiskal Slovenijo in prek Vena Pilona vzpostavil stike z raznimi slovenskimi pisatelji in pesniki. Slovenijo je zadnjič obiskal leta 2002. Scenarij Tomaž Letnar, režija in montaža Jasna Hribernik.
Vladimir Kavčič ali Jean Vodaine je bil francoski pesnik slovenskega rodu, nosilec francoskega odlikovanja Viteza umetnosti in literature. Ko je bil Vladimir Kavčič star tri leta, se je družina iz Čiginja pri Tolminu preselila v mesto Basse-Yutz v francoski pokrajini Lotaringiji, kjer se je šolal. Oče ga je izučil za čevljarja, vendar ga to delo ni zanimalo, zato je kasneje ob stalnem pesniškem, slikarskem, grafičnem in pisateljskem ustvarjanju večkrat menjal poklic. Izdal je več kot deset pesniških zbirk, njegove pesmi so prežete z izrazito človeško toplino in bojem za humanizem. Izpostavljal je tudi pomen besed in črk, ki jim je skušal povrniti prvobitno izpovednost ter opozoriti na na njihovo razvrednotenje v sodobni poplavi književnih, časopisnih in drugih publikacij