Spomini: Marica Antolin

Tokrat se bomo v »Spominih« preselili v Prekmurje, ki je bilo med drugo svetovno vojno pod madžarsko zasedbo in kjer se okupatorsko nasilje ni bistveno razlikovalo od nemškega, italijanskega ali hrvaškega v drugih slovenskih pokrajinah. O svojem življenju bo pripovedovala danes devetinosemdesetletna Marica Antolin, ki se je kot Marica Tomelj rodila v gradu Medija pri Izlakah in potem živela v Vačah, od tam pa se je družina preselila med obema vojnama v prekmursko vas Kamovci, kjer je oče kot jugoslovanski »dobrovoljec« dobil zemljo. Takrat so v Prekmurje, na zemljo, ki jo je država odkupila od grofa Esterhazyja, naselili precej družin kolonistov, ob »dobrovoljcih« tudi mnoge Primorce, ki so se tja umaknili izpod italijanske oblasti. »Tam v Prekmurju nam bo dobro, tam prašiči že pečeni naokrog letajo in z nožem v sebi, samo kos si odrežeš!« Tako je oče Tomelj, po poklicu sedlar in tapetnik, tolažil ženo in jokajoče otroke, ki si niso želeli na pot v neznano daljno pokrajino. A življenje je bilo v resnici drugačno, težko so se prebijali skozenj. In živeli so na obmejnem področju, ki je bilo v veliki meri madžarsko. Aprila 1941 so Prekmurje zasedli Nemci in že teden dni kasneje oblast predali Madžarom, ki so z vojsko zasedli Prekmurje. V težnji po popolni madžarizaciji priključene pokrajine, so začeli izseljevati zavedno slovensko prebivalstvo, predvsem izobražence. Najprej so bili na udaru priseljeni kolonisti, ki so prišli tja po letu 1918. Tako so družino Tomelj odgnali v madžarsko taborišče Šarvar, kjer je v izjemno hudih pogojih preživela vsa vojna leta. Vse premalo danes vemo o madžarskih taboriščih, o prisilnem delu taboriščnikov na madžarskih veleposestvih, o stradanju in boleznih in nad 1200 žrtvah samo v šarvarskem taborišču, še posebej med novorejenimi otroki, ki v tistih razmerah niso mogli dočakati niti enega leta. Proti koncu vojne so Marico odgnali v Nemčijo, spet v drugo taborišče, odkoder so morali hodit kopat strelske jarke. Dočakala je osvoboditev ter doživela prihod ruske armade in bolgarskih enot ter partizanskih brigad v Prekmurje. Po vojni se je kot mlada skojevka aktivno vključila v graditev novega časa. Ker ji je vojna s taboriščem vzela možnost šolanja, je morala vse nadomestiti po vojni. Postala je učiteljica in vzgojila je nešteto generacij učencev v prekmurskih vaseh, zadnja desetletja v šoli v Odrancih. In kljub častitljivi starosti je še zmeraj zelo aktivna, vpeta v družbeno dogajanje, svežino duha pa ji pomaga ohranjati tudi vneto šahiranje.